Datum: 29.5.2007 - ČASOPIS VEČER: CELJSKO

Posnetek: arhiv VDC Šentjur

Posnetek:arhiv VDC ŠentjurVarstveno-delovni center v Šmarju pri Jelšah je prostoren in svetel, umeščen med samostojne stanovanjske hiše v Slomškovi ulici.

Regijski zavod Varstveno-delovni center Šentjur je minuli teden odprl še enoto v Šmarju pri Jelšah. V dnevno varstvo in zaposlitev pod posebnimi pogoji so sprejeli že pet ljudi iz Šmarja in okolice. Prostora je za okoli 30 varovancev. Nekaj jih bo prišlo po končanem izobraževanju v šolah s prilagojenim programom, veliko ljudi pa živi doma in niso nikjer vključeni.



Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je lani odobrilo najem prostorov za enoto v Šmarju pri Jelšah. Novo hišo so najeli od zasebnega podjetja GIC iz Rogaške Slatine. To je nato stavbo preuredilo za dejavnosti zavoda. Opremo je financiralo ministrstvo. Na 480 kvadratnih metrih površine v treh etažah je vse, kar takšen zavod potrebuje: od delavnic do kuhinje, skupnega prostora, sanitarij, sobe za počitek in seveda dvigala.



"Sedaj ko imamo tu varstveno-delovni center, računamo, da se bodo družine lažje odločile, da nam zaupajo svojce z motnjami v telesnem in duševnem razvoju. Teh je kar nekaj na tem območju," nam je povedala Nataša Rudež, direktorica Regijskega zavoda VDC Šentjur. Enota Šmarje bo sprejemala varovance s celotnega območja upravne enote Šmarje pri Jelšah. Ta obsega še občine Kozje, Bistrica ob Sotli, Podčetrtek in Rogaška Slatina.



Tudi starši 28-letne Marjane so sprva imeli pomisleke. Po končanem usposabljanju v zavodu v Dobrni - tu so lahko najdlje do 18. leta starosti - sta se že sprijaznila, da bo njuna takrat 18-letna hčerka ostala doma. "Vodstvo zavoda v Šentjurju nas je povabilo na dan oprtih vrat v varstveno-delovni center. Ko sva z možem bolje spoznala dejavnost zavoda, sva se brez pomisleka odločila, da jo vpiševa. Vsi smo zadovoljni. Z možem sva brez skrbi v službi, saj veva, da je hčerka v dobrih rokah. Marsikaj se je naučila. Imajo kup dejavnosti, veliko hodijo na sprehode, izlete pa tudi na letovanja. Midva z možem ji vsega tega ne bi mogla omogočiti, ker nimava ne dovolj časa pa tudi ne denarja."



Marjanina družina živi v vasici v okolici Šentjurja. Motnje v razvoju so se pri njej pokazale v zgodnjem otroštvu, ko je imela hude napade vročinskih krčev. "Kmalu so nas vaščani začeli čudno gledati. Kakor so ravnali starši, tako so ravnali otroci. Izogibali so se je, češ da ni normalna. Celo v cerkvi smo imeli probleme, saj je župnik v naši vasi ni hotel vzeti k verouku. Na srečo je bil župnik v Šentjurju mnogo bolj odprtega srca. Tja je hodila k verouku in tam tudi prejela vse zakramente," pravi Marjanina mama in dodaja, da se na vasi odnos do teh ljudi ni bistveno spremenil. "V vasi je še ena oseba z motnjami v telesnem in duševnem razvoju. Danes bo stara okoli 50 let. Nič kaj lepo se ji ne godi, a tako pač je. Mogoče se bodo sedaj, ko so starši umrli, svojci le odločili za center. Vaščani svojega odnosa do te osebe niso spremenili, medtem ko so bistveno spremenili odnos do moje hčere. Prijazni so do nje, vrstnice jo obiskujejo in lepo ravnajo z njo," pravi Marjanina mati in dodaja, da je to tudi zasluga izobraževanja in usposabljanja, ki ga je bila hčerka deležna v vseh teh letih. V šentjurski enoti, ki se je pred dobrim letom preselila v nove prostore, je 27 varovancev, v Slovenskih Konjicah jih je 26.